Ana Kamenik

Update: 2024-10-30

Description

Štajcast

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel škandal na eni izmed mariborskih srednjih šol. Dijaki naj bi v šolskem kabinetu v intimnih trenutkih posneli ravnatelja in profesorico. Posnetek je bil glavna tema družbenih omrežij in medijev. Po štirinajstih dneh je zgodba dobila tragičen epilog: ravnatelj si je vzel življenje. To jesen je izšla knjiga Ravnateljeva hči. Že po nekaj dneh je izšel še drugi ponatis. Knjigo je napisalo 26 letno dekle iz Slovenske Bistrice. Z nami je govorila ravnateljeva hči, Ana Kamenik.

Kdo je Ana, ravnateljeva hči, kako se s tem identificiraš.

Želim si, da me ljudje poznajo, kot “ravnateljevo hči,” kot nekoga, ki želi s svojo zgodbo pomagati drugim. Ampak nisem samo to. Sem partnerka čudovitemu fantu, sem hčerka, sestra, teta, svakinja, vnukinja, diplomirana fizioterapevtka, ljubiteljica živali in narave …

‘Ravnateljeva hči’ izhaja iz knjige, ki si jo predstavila pred dnevi …

“Ravnateljeva hči” izvira iz časa pred desetimi leti, ko sem pogosto slišala: “To je ravnateljeva hči.” Zgodba se navezuje na mojega očeta, ravnatelja, ki je bil pred desetimi leti vpleten v izmišljen škandal. Mediji in omrežja so naredili svoje, afera ni potihnila, po desetih dneh je oče storil samomor.

Kako si se počutila, ko se je v javnosti pojavil posnetek?

Na Facebooku sem ga videla že dan pred objavo. Najprej sem bila v zanikanju in nisem mogla verjeti, da je res šlo za mojega očeta. Nato me je preplavila jeza, zmeda in strah pred tem, kaj bo sledilo. Moja prva misel je bila, da moram vse povedati mami. Tisti večer sem prespala doma, odločena, da ji zaupam naslednje jutro, a nisem zmogla. Ko sem nato odšla v šolo, sem prvič zares občutila obremenjujočo težo vzdevka “ravnateljeva hči.”

Kako so se odzvali v šoli?

V šoli so me zelo zaščitili in strogo nadzorovali, da nisem bila deležna žaljivih komentarjev. Če je kdo le predolgo gledal proti meni, so že ukrepali, za kar sem jim hvaležna. Kljub tej podpori sem bila izredno zmedena in izgubljena, kot da sem pri svojih 16 letih izgubila del sebe, tisti del, ki sem ga prej poznala. Strah me je bilo, kaj bo z mojo družino, kaj bo z očetom, ki sem ga videla, da trpi.

Praviš, da ste doma poskušali živeti naprej.

Nismo vedeli, kaj, kako, ali se bo ustavilo. Vsaka nova objava nas je še bolj prizadela. Doma smo se pogovarjali, mama je podpirala očeta, prav tako brat, in vsi smo se trudili živeti normalno, a to preprosto ni bilo mogoče. Tisti petek, ko sem bila na poti domov z avtobusom, sem razmišljala, da bomo morda končno lahko znova zaživeli, kot smo prej. Naslednji dan, v soboto, pa je oče po treh obiskih v moji sobi odšel … in storil samomor.

Kako hitro po objavi na Facebooku so se začele opazke in komentarji?

Posnetek se je zelo hitro razširi na omrežju. Komentarji so prišli že tisti dan. Ljudje, ki so me poznali, so že komentirali, in med njimi so bili tisti, ki sem jih imela za prijatelje. Danes te ljudi imenujem “prijatelji” v narekovajih, saj sem ob aferi spoznala, kdo je pravi prijatelj.

So komentarji na družbenih omrežjih vplivali nate?

Komentarji so me prizadeli predvsem zato, ker so jih pisali ljudje, ki sem jih imela za prijatelje. Žal vem, da jih je bral tudi ati. Takrat še nisem vedela, kaj lahko ti komentarji povzročijo, in nisem poslušala, ko so mi svetovali, naj jih ne berem. Tudi mediji so v našem primeru šli veliko predaleč.

Ali še uporabljaš družbena omrežja?

Imam Facebook in Instagram.

Se ti je kdo, ki je takrat komentiral, opravičil?

Nekaterim sem dala možnost, da bi se opravičili, vendar tega ni storil nihče. Največ, kar sem dobila, je odgovor enega od komentatorjev, da mu je zdaj žal.

Če se dotakneva tistega dne, ko je oče prišel v tvojo sobo, pred samomorom. Kaj se spomniš?

Oče je trikrat prišel v mojo sobo tisto soboto. Prvič, ko je šel v mesto po hrano. Drugič, ko je šel na kavo k babici. Tretjič, ko je prišel, me je objel, mi dal petko in rekel, da me ima rad. Vprašal me je, če bom ‘lahko’. Seveda bom, sem mu rekla. Nato pa odšel v garažo. 10 do 15 minut kasneje ga je brat našel.

Kako se spominjaš pogreba?

Pogreb je bil, kot si je oče želel v poslovilnem pismu. Želel je, da ga posujemo, brez groba. Spomnim se pesmi “Ribari,” ki je zazvenela, ko so raztresli pepel. Zvonec se je oglasil in ni bilo mogoče, da bi ga izklopili. Zdelo se mi je, kot da je to njegov način, da zadnjič sliši svojo najljubšo pesem. Vedno, ko slišim to pesem, se spomnim nanj in imam občutek, da je z mano, da me podpira.

Kako ste se doma pobrali po dogodku? Si poiskala pomoč?

Najprej se nisem odprla nikomur. Tudi v šoli nisem povedala svojih občutkov. Kasneje so se začele nočne more in napadi panike, ki so me končno pripeljali do strokovne pomoči. Moja mama je vztrajala, da jo poiščem.

Ali je kdo posebej stal ob tebi in ti pomagal skozi težke čase?

Da, prijatelj, ki sem ga poznala iz šole, je bil resnično moja opora. Ve vse, kar piše v knjigi, in me je res razumel.

Kako vi, kako družina danes živite? Kdaj je najhuje?

Živimo fajn, ampak hkrati je tudi hudo, žalostno je, ker ga ni. Najhujši je bil prvi rojstni dan po očetovi smrti. Takrat je bilo zelo težko, prav tako za prvi božič in prvo novo leto. Deset let je minilo, kar je dolga doba, in moraš živeti naprej. Ko enkrat nekoga izgubiš, imaš samo dve možnosti: ali si pomagaš in greš naprej, ali pa ostaneš na mestu in se uničiš. Mislim, da smo se vsi trije, mama, brat in jaz, odločili za prvo možnost; da smo bolečino predelali in šli naprej.

Kaj si želela s knjigo, ki si jo izdala?

S knjigo želim tragedijo spremeniti v nekaj velikega, da bi očetov samomor pridobil kakšen globlji pomen. Samomori so zelo pogosti, še posebej zaradi nasilja, o katerem beremo tudi med mladimi, kjer je pogosto psihično nasilje vrstnikov. Želim, da knjigo prebere kdo, ki se sooča s stisko, in vidi, da obstaja pot naprej.

Kako ljudje reagirajo na knjigo?

Po večini mi rečejo, da so jokali, mi čestitajo in povedo, da imajo občutek, da bo knjiga res lahko naredila nekaj velikega.

Verjetno se je danes težko vedno znova srečevati s to tragedijo.

Težko v smislu, da bi spet bila žalostna zaradi dogodkov izpred desetih let, ni. O očetu mi ni težko govoriti, saj sem ponosna, da je bil moj oče. Bil je veliko več kot le mariborski ravnatelj.

Kaj ti pomeni uspeh?

Največji uspeh je, da sem v življenju srečna in zadovoljna. To, da sem se pobrala po zgodbi z očetom in da danes stojim tu s svojo knjigo; to sem nekaj časa jemala kot samoumevno, ampak zdaj, ko pomislim, koliko drugačnih zaključkov bi se lahko zgodilo, sem res ponosna, da sem tukaj, kjer sem.

Zanimivo je, da je tvoja vzornica Mikaela Shiffrin.

Največja in prva vzornica je mami. Je vzornica po borbi za družino, po vsem ogromnem, kar je naredila zame in mojega brata. Kako je odigrala vlogo v tej aferi očetovi. Ne bi mogla biti boljša, kot je. Hočem biti točno takšna mami, kot je bila ona. Mislim, da nama je dala z bratom zelo dobro popotnico v svet in sem ji za to zelo hvaležna. Vzor mi je tudi stric, ki je pokazal, kako priskočiti na pomoč človeku v stiski. V svetu športa pa je moja vzornica Mikaela Shiffrin, pa ne v smučanju, ki je pri meni zelo nerodno, ampak vidim neke vzporednice v svojem življenju z njo. Ona je prav tako izgubila očeta, se pobrala in dosegla uspehe. Tudi jaz sem izgubila očeta in se na svoj način pobrala.

Imaš neomejen možnosti. Kaj narediš?

Zelo zelo si želim objeti Mikaelo Shiffrin. Izbrisala bi zlobo s sveta. Preprečila bi, da bi kdor koli še trpel, kot sem morala jaz.