Zlatarka, gostinka, šefica. V Gostišču Fink v Slovenskih Konjicah že več kot 30 let preživi vsak dan, pogosto vse do polnoči. Dobre pol stotinje sodelavcev ji z navdušenjem sledi pri njenih ciljih, saj čutijo, da ima rada vsakega med njimi, kot ima srčno rada goste. In svojo družino. Vsak dan gre na obisk k možu v konjiški Lambrechtov dom. Pred osmimi leti je njenega Sandija močno prizadela možganska kap. Nada je v novi epizodi podkasta Štajcast z Nejcem Mihelakom povedala, da verjame v čudeže.

<iframe title="ŠTAJCAST - Nada Fink #04" width="1200" height="675" src="https://www.youtube.com/embed/YxQS1tnZIvE?feature=oembed" frameborder="0" allow="accelerometer; autoplay; clipboard-write; encrypted-media; gyroscope; picture-in-picture; web-share" referrerpolicy="strict-origin-when-cross-origin" allowfullscreen></iframe>

Pred kratkim smo vstopili v leto 2025. Kje ste silvestrovali?

Doma. Zadnja leta, glede na situacijo, vedno silvestrujem doma, da sem blizu moža. Na silvestrovo je naše gostišče zaprto. Letos smo drugič imeli zaprto tudi na prvi in drugi januar, saj sem želela, da si sodelavci odpočijejo. To je bila priložnost, da jim damo prosto, da se poveselijo, družijo z družino in prijatelji, da imamo malo časa zase.

Vaše gostišče je zelo priljubljeno. Zakaj po vaše?

Ne bi vedela, res ne. Mogoče zato, ker je tukaj takšna točka. Morda zato, ker smo znani po preprostosti, domačnosti, mislim, da se pri nas domačnost čuti. Preprosti smo, radi imamo ljudi. Mislim, da se čuti, da smo zadovoljni in srečni, ko ljudje pridejo, da to znamo ceniti.

Če se vrneva na začetke gostišča Fink več kot 30 let nazaj. Kako bi jih opisali?

Bili so vzponi in bili so paci. V življenju marsikaj pride. Tudi mi smo v podjetju imeli različne vzpone in padce, toda želeli smo uspeti. To je vseskozi naše vodilo, v vseh 30 letih sem si želela, da to gostišče nekoč postane prepoznavno. Da ljudje začutijo, da smo zaradi njih tukaj, da se želimo uveljaviti. Tako mislijo tudi naši sodelavci. To je bila naša največja želja. Mogoče zaradi tega.

Zakaj prav gostinstvo? Zakaj ste niste odločili za trgovino, za kaj tretjega?

Po poklicu sem zlatarka. Nikoli si nisem mislila, da bom delala v gostinstvu. Ne vem, to me je presenetilo. Mogoče malo spodbude, mogoče malo želje po novem izzivu, ne vem, ampak v tem sem se nekako našla.

Česa največ prodate v vaši gostilni? So to malice?

Ja, malice, a la carte ponudba, delamo za skupine, birme, obhajila, obletnice, cateringe za veliko ljudi. Prilagajamo se željam gostov. Rajši vidim, da delamo, ker čutim, da ljudje nas rabijo, mi pa njih. Da se to obrača in da je želja po tem, da se dela, da se dokazujemo, da smo nekako povezani s to domačo hrano in z ljudmi.

Koliko ljudi skrbi za vse, kar nudite, torej pripravo, postrežbo, tudi dostavo?

Ta številka je že precej velika. 21 nas je redno zaposlenih, ob tem nam pomagajo še sodelavci, ki delajo preko pogodb in dijaki, veliko nas je. Če nimaš ljudi, namreč ne moreš delati. Rada bi pohvalila svoje sodelavce. Ponosna sem na ekipo, ki jo imamo, da tako dobro delajo, da se tako dobro razumemo. Smo eno veliko družinsko podjetje in jaz sem prav vesela, da smo tako dobra ekipa. Tudi njim hvala za vse.

Ko sem se zadnje dni pogovarjal z vašimi sodelavci in drugimi, so dejali, da ste legenda. Zakaj?

Ne vem. Sem takšna, kot sem. Ko sem pred 30 leti prišla v Slovenske Konjice, nisem skoraj nikogar poznala. Ampak to se je z leti spremenilo. Povezala sem se z ljudmi in med nami je nastala neka vez. Čutim, da se imamo radi. Mogoče zato, ker ljudje čutijo, da jih spoštujem in jih imam rada. Če potrebujejo pomoč, jim preskočim na pomoč. Zelo smo se povezali z ljudmi v Slovenskih Konjicah in okolju.

Zadnji dan v letu imate posebno akcijo za vse Konjičane, kajne?

Imamo tradicijo, ki jo je 20 let nazaj uvedel moj mož in jaz jo z veseljem nadaljujem. Zadnji dan leta z velikim veseljem skuhamo sarmo in jo razdelimo ljudem. Veselijo se tega dne, mi pa tudi. Konec leta 2024 smo naredili okoli 3.000 sarm in tudi vse razdelili.

Kaj je bil razlog, da ste se za to odločili?

Hvaležnost ljudem, da so nas podprli tudi v težkih časih. Kot sem omenila, smo doživeli tako vzpone kot padce. Ljudje so nas podprli, saj so začutili, da smo tukaj zaradi njih. Želimo jih razveseliti, saj marsikdo konec leta ni imel časa skuhati, pa je to naša pomoč.

Nada, 1. januarja leta 2017 je prišlo v vaši družini do precejšnje tragedije.

Res je, doživeli smo pravi šok. Moža je doletela huda možganska kap, žilice so mu popokale v glavi. Ura je bila pol tri zjutraj, ko se je zgodilo. Oba sva še bedela. Najprej sploh nisem razumela, kaj se je zgodilo. Najprej sem mislila, da je padel v kopalnici, kamor se je odšel tuširat. Naposled sem ugotovila, ko sem z njim še govorila, naj mi da roko okoli vratu, da ga dvignem iz banje, da je to možganska kap. Klicala sem reševalce, otroke. Nihče ni pričakoval, da se bo kaj takšnega zgodilo, saj je bil mož vedno energičen, dobrovoljen, želel je pomagati drugim. Ko sem klicala reševalce, so najprej verjetno pomislili, da je pijan, toda on ni nikoli v življenju pil. Malce so tudi zamudili, toda ne glede na to mu ne bi bilo pomoči, saj je bila krvavitev zelo obsežna. Najprej smo mislili, da bo prišel k sebi, toda stvari so zdaj takšne, kot so. Takšno je življenje.

Minilo je osem let, odkar je mož v takšnem stanju. Mi živimo z njim, spremljamo njegovo stanje, ga skušamo izboljšati s fizioterapijami, čeprav nam pravijo, da možnosti ni. Toda naša želja je, da bi se mu stanje popravilo. In če obstaja želja, nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.

Zelo veliko truda ste vložili v to, da bi se mu stanje izboljšalo. Kaj vse ste poskusili?

Od obiskov zdravnikov, bioenergetikov, do kiropraktikov, tudi v Banja Luki, Nemčiji, Avstriji, sploh ne vem, kje nismo bili. Najbolj mu je pomagala fizioterapija. Ne sedi še samostojno, ampak že zelo dobro glavo drži po konci. Mogoče nas je malce upočasnil čas covida, ko ni bilo obiskov. Kljub temu sem bila vsak dan bila v kontaktu z njim, prijazne sestre iz Lambrechtovega doma so mi ga dale na telefon in jaz sem z njim govorila, ga spodbujala, mu povedala, zakaj ne morem priti. In mislim, da je razumel, da se nekaj dogaja.

Vmes je moral spet v bolnišnico, dobil je pljučnico, sepso, bakterijo, … Resno je zbolel. Cele dneve sem ostajala z njim na infekcijskem oddelku. Več kot teden dni je trajalo to obdobje, ko nismo vedeli, kaj bo z njim, a se je izvlekel iz tega. Danes je spet v Lambrechtovem domu, kjer je oskrba zelo dobra. Res dobro skrbijo zanj in to mi je v veliko uteho.

Ampak vi ga vsak dan obiščete?

Tako je. Če je možno, tudi dvakrat na dan. Čutim, da je tako prav. To čutim. In mislim, da tudi on tako čuti. Ne, da mislim, vem. Težko je, res je težko.

Kdo vam je bil v težkih trenutkih najbolj v oporo?

Družina, otroci, sestra, prijatelji. Tudi naš kolektiv. Tedaj sem sklicala kratek sestanek in sodelavcem predstavila situacijo. Vsi so dejali: ‘Šefica, vi kar delajte svoje. Mi bomo brez težav še naprej delali v restavraciji.’ In tako je tudi bilo.

So zdravniki kdaj namignili na to, da se mogoče ne bo izšlo?

Namignili so nam, da ne bo dolgo živel, ampak zdaj je že preteklo nekaj let. Mislim, da me razume, ko sem pri njem, da razume, kar mu povem, ne more pa dati znaka. Ko sem pri njem, čutim njegov vdih, izdih. Ko približam svojo glavo k njegovi in mu povem, da ga imam rada, tako globoko izdihne. Vem, da ve, da čuti, da sem pred njim. To je zame največje veselje oziroma največja sreča.

Pa se v zadnje pol leta stanje izboljšuje ali slabša?

Bom rekla, da mogoče prej izboljšuje. Mogoče bo kdo rekel, da to ni možno. Ne vem. Mi pričakujemo, da se bo stanje izboljšalo. Živimo za to. Jaz živim za to. Želim si, da bi se pozdravil. Nikoli ne veš, lahko se zgodi čudež. Z njim delamo tako, kot da se bo jutri vstal. Naša želja je taka. Nikoli ne veš, kajne. Marsikaj sem prebrala. Marsikaj sem doživela. Veliko sem videla. Ljudje me spodbujajo: zdrži. In res, nikoli ne veš.

The post Nada Fink first appeared on Štajcast.