S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?

Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo?

No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji.

To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941.

Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)