Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.

Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«

Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.

Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.