"Pred sabo imamo javni vzgojno-izobraževalni zavod, ki si, kot vemo, želi imeti otroke, ki bi bili gibčni, zdravi, čim bolj družabni, potem pa postavimo ograjo okrog igrišča in zaklenemo vrata. Doma jih podimo stran od ekranov, zunaj jim zaklepamo igrišča. … Razumem, da se postavi ograja, da se zagotovi varnost, malo boljši nadzor. Ampak da se zaklene vrata, da nihče več ne more na igrišče? In potem bomo spet debelo gledali in analizirali rezultate športnih kartonov, kako so naši otroci pretežki, premalo gibljivi, počasni. Spet bomo klicali psihologe in zdravstvene delavce ter se spraševali, kako je do tega prišlo?"

Tako je svoje pismo poleti, sredi šolskih počitnic, začela poslušalka, doma v ljubljanskem Savskem naselju, tik ob res lično obnovljeni osnovni šoli. Ob šoli stoji tudi veliko, novo šolsko igrišče z igrali za najmlajše ter košarkarskim in nogometnim igriščem. Ki pa je poleti samevalo.

Vsak drugi torek opoldne bomo skušali osvetliti težave, ki tarejo naše poslušalke in poslušalce in jih že dlje časa neuspešno rešujejo. Ali pa opozarjajo na kakšno perečo zadevo, ki tako ali drugače vpliva na vsakdanje življenje. Aleš Smrekar in Gorazd Rečnik sta šla po sledeh pisma poslušalke, ki je poleti nejeverno opazovala zaprto šolsko igrišče ob eni od ljubljanskih osnovnih šol.