Diskretni šarm drznosti

Razmišljanje je temelj našega delovanja v svetu. Omogoča nam čustveno regulacijo, prilagodljivost in kritično presojanje, kar vodi do boljšega odločanja in reševanja problemov. Kljub svoji pomembnosti pa se razmišljanju pogosto izogibamo zaradi njegove napornosti. Možgani, čeprav majhen organ, porabijo veliko energije, kar lahko privede do mentalne utrujenosti. Kompleksna vprašanja in notranji strahovi pogosto povzročajo odlašanje in celo izgorelost. Naše mišljenje deluje na dveh ravneh: hitro in intuitivno ali počasno in analitično. Hitro mišljenje je koristno za hitre odločitve, a pogosto vodi do napak. Počasno mišljenje omogoča poglobljen premislek, vendar je energijsko zahtevnejše in lahko povzroči paralizo odločanja. Poleg tega na naš miselni proces močno vplivajo čustva, ki pogosto prevladajo nad racionalnimi argumenti. Nezavedna čustva, kot so strahovi in dvomi, lahko ovirajo naše sposobnosti jasnega razmišljanja. Strah pred razmišljanjem ima globoke korenine. Povezan je s strahom pred samostojnostjo in odgovornostjo,  z odporom do sprememb, perfekcionizmom in preobremenjenostjo z informacijami. Pogosto se zatekamo k zunanjim avtoritetam ali preprostim sporočilom, da bi se izognili odgovornosti za svoje odločitve. Ta pristranskost potrjevanja lastnih prepričanj pogosto vodi do manipulacije v politiki in medijih, kjer preprosta sporočila oblikujejo naše poglede. Pretirano razmišljanje lahko povzroči tesnobo, odlašanje in negativno vpliva na odnose. Pomembno je prepoznati negativne vzorce, preizprašati prepričanja in se zateči k tehnikam sproščanja ali po pomoč k psihoterapevtu.  Umetna inteligenca lahko olajša analitične procese, a ne more nadomestiti človeškega razmišljanja. Končne odločitve, ki vključujejo čustva, refleksijo in empatijo, ostajajo naša odgovornost. Razmišljanje je lahko naporno, a je ključno za boljše odnose, kakovostne odločitve in osebno rast. Kljub izzivom je sposobnost samostojnega razmišljanja ena najpomembnejših veščin za kakovostno življenje.

V te epizodi "Andreja in Marko raziskujeta , kako je digitalna doba spremenila pojmovanje in vrednost prijateljstva. Prijateljstvo, ki ga danes pogosto merimo z všečki na družbenih omrežjih, je izgubilo svoj prvotni pomen – osredotočanje na globoke, trajne povezave, ki temeljijo na zaupanju, bližini, empatiji in vzajemnosti. Pravo prijateljstvo je prostovoljen odnos, kjer se posamezniki čustveno povezujejo, podpirajo in si delijo skupne izkušnje.  Pristna prijateljstva, ki vključujejo medsebojno pozornost in spoštovanje, odprto komunikacijo, spoštovanje meja in lojalnost, so dolgoročno bolj stabilna kot tista, ki temeljijo na velikih gestah. Prijateljstvo pomeni ustvarjanje varenega prostora za ranljivost, podporo in skupno veselje nad dosežki. Pojasnjujeta razliko med različnimi oblikami prijateljstev, od površinskih poznanstev, ki jih poganjajo priložnostne interakcije, do globljih, trajnih prijateljstev, ki temeljijo na zaupanju in skupnih vrednotah. Vloga interneta pri tem odpira nove možnosti, a ustvarja tudi izzive, saj lahko digitalni odnosi ostanejo plitki in neizpolnjujoči. Klasična prijateljstva, ki vključujejo fizično prisotnost in neposredne interakcije, prinašajo dolgotrajno čustveno podporo, medtem ko so virtualna prijateljstva bolj začasna in pogosto pomanjkljiva v občutku bližine. Internet pa je tudi zameglil razlike med neznanci, znanci in prijatelji, saj ljudje na spletu pogosto delijo osebne informacije brez pravega občutka bližine. Podkast se dotakne tudi vprašanja, ali so partnerji lahko hkrati tudi najboljši prijatelji, pri čemer poudarjata, da je temelj uspešnega odnosa v medsebojnem zaupanju in podpori. Pomembna tema epizode je tudi spopadanje z razočaranji in izdajo v prijateljstvu, saj lahko ti trenutki privedejo do prekinitve odnosov ali, ob ustrezni komunikaciji, k poglobitvi vezi. Marko in Andreja poudarjata, da je pristna prijateljstva danes težje graditi in vzdrževati zaradi hitrega tempa in digitalne komunikacije, vendar ostajajo ključen dejavnik za kakovost življenja in duševno zdravje.      

Internetni zmenki so postali sestavni del sodobnega iskanja partnerjev – več kot polovica odraslih v Evropi in ZDA je vsaj enkrat preizkusila zmenkarske aplikacije, medtem ko je uporaba med mladimi (20-letniki) celo 77-odstotna. Spletne aplikacije za zmenke prinašajo pomembne spremembe v procesu spoznavanja, saj omogočajo širok dostop do potencialnih partnerjev, olajšano komunikacijo in uporabo algoritmov za izbiro partnerjev. Prednosti spletnih zmenkov: Učinkovitost: Spletno spoznavanje je postalo prevladujoč način iskanja partnerjev, pri čemer 60 % ljudi meni, da je to zelo primerna metoda. Dostopnost in anonimnost: Uporabniki se lažje izognejo zadregam ob zavrnitvah in imajo dostop do širše izbire potencialnih partnerjev. Velika izbira: Uporabniki lahko srečajo partnerje, ki jih v realnem življenju morda ne bi spoznali. Pasti in slabosti spletnih zmenkov: Cena: Mnogi dodatni elementi aplikacij zahtevajo plačilo, kar lahko letno znese okoli 300 EUR. Stigmatizacija: Kljub vedno večji uporabi aplikacij jih četrtina še vedno povezuje z obupanostjo. Lažni podatki: Prirejanje informacij, vključno s starostjo, fotografijami in statusom, je razširjeno (57 % uporabnikov priznava laži). Neprijetne izkušnje: Pogosti so žaljivi komentarji, nadlegovanje in zavajajoči profili (ghosting, zombieing, bot profili). Statistike in varnost: Približno 55 % uporabnikov je med uporabo doživelo neprijetne ali nevarne situacije, kot so nadlegovanje ali grožnje. Spletni plenilci in prevaranti predstavljajo resno tveganje, saj 10 % spolnih prestopnikov uporablja te platforme za iskanje žrtev. Več kot 10 % profilov na aplikacijah je lažnih, kar povečuje možnost za prevare in finančne goljufije (catfishing, pig butchering). Uspešnost spletnih zmenkov: Čeprav ni enotnih dokazov o večji uspešnosti spletnih zvez v primerjavi s tradicionalnimi, 36 % parov in 33 % porok se začne na spletu. Pari, ki se spoznajo prek aplikacij, so pogosto bolj raznoliki glede na izobrazbo, dohodke in etnično pripadnost. Spletne zmenkarske aplikacije prinašajo prednosti, kot so večja dostopnost in izbira, a imajo tudi resne pasti, kot so lažni profili in nevarnosti neprijetnih izkušenj. Ključnega pomena je ohranjanje varnosti in kritična presoja podatkov, ki jih uporabniki delijo in prejemajo.

Ker smo prejšnje štiri epizode govorili o ljudeh, ki ne čustvujejo ali zelo pridušeno ter kakšna popačenja osebnosti so lahko povezane s tem primanjkljajem,  bomo danes dali prav temu delu našega psihičnega sveta posebno mesto. Brez čustev nam ni mar za kogarkoli ali karkoli. Brez čustev svet nima odtenkov, morda celo nima barv.  Rodimo različno čustveno opremljeni, pravimo, da imamo različne kapacitete za čustvovanje – od psihopata na eni strani do zelo čustveno intenzivnih ljudi  na drugi strani. Intenziteta doživljanja ni enaka intenziteti izražanja, je pa izražanje tudi kulturno pogojeno.  Vsi smo že slišali, da je lahko od ljubezni do sovraštva samo en korak.  Vendar pa prijetna in neprijetna čustva niso na isti dimenziji, temveč gre za ločeni, vzporedni dimenziji. Zato lahko istočasno doživljamo mešane občutke.  Obvladovanje čustvovanja lahko poteka na dva načina: skozi kontrolo in skozi regulacijo. Lahko prevladuje eno ali drugo, lahko pa se ta dva mehanizma tudi prepletata. Regulacija čustev  modulira in modificira čustva, da bi omogočili ustrezno funkcioniranje v čustveno vznemirljivih situacijah.  Kontrola in regulacija sta praktično skoraj povsem diametralna nasprotna procesa. Pri kontroli poskušaš odrezati občutke, predvsem pa nadzorovati, da ta čustva čim manj izraziš, niti z besedami.  Izhodišče regulacije pa je, da naši občutki niso niti pravi niti napačni, ampak so naši. Ko sprejemamo vsa svoja čustva, ko jih lahko doživljamo sočasno  - govorimo o mešanih in kompleksnih občutkih, lahko neugodna čustva zmanjšujemo oziroma nevtraliziramo  tako, da jih soočamo s prijetnim delom čustvovanja do istega človeka ali iste situacije.  Zato prizadetost in jeza ne preraste v bes ali sovražnost, razočaranje pa ne v dolgotrajno nezaupanje.  Jezo najkasneje v nekaj dneh spet zamenja naklonjenost in navezanost, ki sta prisotna ves čas, le da ju jeza včasih samo preglasi, nikdar pa zares ne izbriše.  In nato skušam pomiriti in ponovno popraviti odnos, ki ns je razočaral ali celo prizadel. 

Tokrat bomo poskušali pokazati, kako prepoznamo psihopatske osebnosti v delovnem okolju in kako se varovati pred njimi, kadar se jim ne moremo izogniti. Babiak in Hare jih imenujeta "kače v poslovnih oblekah". -    Večkrat slišimo in beremo o korporativnih psihopatih, torej managerji s psihopatsko osebnostno strukturo. Manj pogosto pa smo pozorni tudi na sodelavce, ki nam sicer niso nadrejeni, a lahko vnesejo enako težavne okoliščine.  -    V določenih poklicih je več ljudi s to osebnostno strukturo. Bodisi jih privlačijo, ker tam njihove posebnosti pomenijo prednost, bodisi zato, ker jim omogočijo pozicijo moči in vpliva. Kje jih najdemo največ, kjer najmanj? -    Poznamo tudi izraz uspešni psihopati. Zakaj so (nekateri) tako uspešni? Kaj so njihove prednosti? -    Kakšen je prosocialni psihopat v delovnem okolju? Psihopati z močno razvito socialno kognitivno sposobnostjo so namreč lahko zmožni preusmeriti svoje asocialne potrebe in jih zadovoljiti na drugačen, nekriminalen način. -    Zakaj so uspešne (antisocialne)  psihopatske osebnosti tako zelo nevarne v profesionalnem okolju? 

Najina današnja gostja je dr. Leonida Zalokar, ravnatljica Vzgojnega zavoda Planina in psihoterapevtka. Govorili bomo o brezčutnih otrocih, ki že zgodaj izkazujejo antisociaalne osebnostne znčilonosti.  Otroke najraje vidimo kot topla bitja, ki v sebi nosijo samo dobro, dokler jih odrasli ne ranijo. Žal pa realnost kaže, da ni vedno tako.  Med otroci o tudi taki, ki  so brezčutni in brezbrižni do drugih ljudi. In tudi taki otroci so, med drugimi. v obravnavi v vzgojnih zavodih. Številni kliniki neradi diagnosticirajo osebnostne motnje v mladosti, saj na osebnostna odstopanja gledajo kot na odraz danih razvojnih stopenj navkljub dokazom, da so nekateri mladi res ogroženi za morebiten razvoj osebnostnih motenj kot odrasli. Na žalost pozno odkrivanje teh motenj onemogoča pravočasno zdravljenje in potencialno poveča možnost razvoja teh motenj.  Strokovnjaki otrokom in mladostnikom, mlajšim od 18 let, ne diagnosticirajo antisocialne oz. disocialne osebnostne motnje, katere poglaviten opis je vsesplošna brezbrižnost do pravic in potreb drugih ljudi. Vendar pa mlajši najstniki, ki se sociopatsko vedejo, (različna prestopniška dejanja) pozneje pogosto dobijo diagnozo antisocialne osebnostne motnje. In glede na raziskave je pri otrocih s tovrstno vedenjsko motnjo veliko večja verjetnost, da bodo kot odrasli razvili antisocialno osebnostno motnjo, tudi ameriško pediatrično društvo navaja, da najstniki s pravo antisocialno osebnostno motnjo običajno kažejo ta vzorec vedenja že pred petnajstim letom in brez strokovne pomoči in podporne družine lahko odrastejo v nezrele, neodgovorne odrasle osebe s pomanjkanjem vesti.  V tujini pa se izraz psihopat uporablja kot diagnostična oznaka, pri nas pa govorimo o antisocialni (DSMV) oziroma disocialni osebnostni motnji (MBK).  Strokovnjaki na vašem področju opozarjajo, da do vedenjske težave otrok v porastu, pojavljajo se t.i. neobvladljivi otroci. Tudi ekscesna dogajanja (na primer množični poboji vrstnikov v šolah) kažejo, da so vaša opozorila zelo na mestu.

V drugi epizodi o psihopatih se bova posvetila notranjemu svetu psihopatskih osebnosti, kako doživljajo in kako se odzivajo.  Obravnavala bova naslednje mite:  5.    Mit: Psihopati ne poznajo empatije.  6.    Mit: Psihopati povsem nadzorujejo svoja čustva, anksioznosti ne čutijo.  7.    Mit: Psihopati nimajo družine ali prijateljev. 8.    Mit: Psihopati so seksualni sadisti.  9.    Mit: Psihopata je mogoče spremeniti z ljubeznijo.   10.    Mit: Psihopata ni mogoče psihoterapevtsko obravnavati.   11.    Mit: Če s psihopatom lepo ravnamo, nas ne more oškodovati. Kako se varovati?

Naslednje štiri epizode bomo govorili o psihopatih. Tudi ta besed se uporablja kot slabšalni izraz za vse mogoče oblike vedenja, vendar pa so ljudje, ki v sebi nosijo to strukturo res drugačni od večine.  Psihopatska struktura ima svojo evolucijsko mesto, saj so družbe potrebovale »neustrašne bojevnike« in tiste, ki lahko v kritičnih situacijah ostanejo mirni, da lahko racionalno odločajo. Pri pravi, polno razviti psihopatski osebnosti se namreč čustveni in fiziološki odzivi na strah (utrip, pritisk) celo znižajo v ogrožajočih situacijah, zato lahko ravnajo povsem mirno in racionalno. A ta prednost je povezana tudi z vrsto drugih lastnosti, ki so pri »bojevniku« zaželene, v vsakdanjem življenju pa neustrezne in celo rušilne. V bitki recimo ni prostora za čustveno empatijo do nasprotnika - in tudi poslovni svet se pogosto doživlja kot bojno polje - v medosebnih odnosih pa je varovalo, da zmoremo upoštevati meje in potrebe drugega. Prvi dve epizodi bova namenila mitom in resnicam o psihopatski osebnostni strukturi , torej- »mejnim«, prosocialnim psihopatskim osebnostnim strukturam  in polno razviti psihopatski osebnosti – uspešnim, visoko funkcionalnim psihopatskim osebnostnim strukturami , kar pa še ni motnja. O motnjo govorimo takrat, ko se pridružijo izrazite antisocialne poteze, zato govorimo o antisocialni oziroma disocialni osebnostni motnji , torej psihopatih in sociopatih. V prvi epizodi bova spregovorila o naslednjih mitih:  1.    Mit: Normalni ljudje nimajo psihopatskih lastnosti. 2.    Mit: Psihopate zlahka prepoznamo, ker so antisocialni sadisti. 3.    Mit: Psihopati so ljudje z nesrečnim otroštvom.  4.    Mit: Psihopati se svoje motnje ne zavedajo, ne ločijo, kaj je prav ali narobe.  

Ali so danes odnosi drugačni kot pred nekaj deset leti? Govorimo o razmahu odnosov, ki niso nujno bežne in kratkotrajne narave, ne moremo pa jih označiti kot polnovredne partnerske odnose. Ni jasne definicije, ni predanosti in ni zavezanosti odnosu.  Kaj se je spremenilo v odnosih? Ali gre res za nove ali stare oblike odnosov z novimi imeni? Če razporedimo te »nove oblike« po liniji bližine, intimnosti in romantične čustvene navezanosti ter po ekskluzivnosti.  (prijateljstvo je neekskluziven odnos, partnerstvo v katerikoli obliki je ekskluzivno), dobimo naslednje kategorije:  -    Odnos brez čustvene navezanosti in definirane zveze z jasno določenimi mejami,  -    Enostranska čustvena navezanost, nejasna definicija zveze, enostranska pripadnost, -    Obojestranska čustvena navezanost, ni jasne definicije zveze, ni čvrste pripadnosti, -    Obojestranska čustvena navezanost, jasno definirana zveza, a ne ekskluzivna, -    Obojestranska čustvena navezanost, jasno definirana zveza, ni vseh elementov partnerstva.

Odnos z denarjem je psihološko zapleten in intimen, denar je močno čustveno obremenjen. Tri najpogostejše asociacije: varnost, samostojnost  in moč.  Kaj nam pomeni denar, kako ga dojemamo, kako vpliva na nas? Kako pomemben je za kvalitetno življenje in ali je morda njegov vpliv na kvaliteto življenja lahko celo negativen? Ali je denar oz. Imeti denar lahko cilj sam po sebi, ali je denar zgolj sredstvo, da pridemo do tega cilja (nepremičnina, avto, potovanje…)  Ali je denar sinonim uspeha?  Zakaj je denar tabu tema v pogovorih?  Je denar dober ali slab?  Asimetrija dobička in izgube: zakaj nas izguba enake vsote bistveno bolj boli kot nas enako velik dobiček razveseli (separacija)? Kako to vpliva na naše odločitve?  Zakaj in kdaj tvegamo?

Za današnjo epizodo sva ekonomist dr. Marko Pahor in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny izbrala temo užitek umetnosti oziroma užitek v umetnosti. Spet imava gosta – umetnostnega zgodovinarja  Vladimirja Vidmarja,  kustosa  slovenskega paviljona na letošnjem Beneškem bienalu umetnosti  in novega kustosa Moderne galerije. Z njim smo razpravljali, zakaj cene umetniških del lahko dosežejo ekscesivne vrednosti.   Kaj loči umetnost od ne-umetnosti? Je to ideja, občutki, »formalna pravila«? Kdaj vemo, da smo se srečali z umetniškim delom? Kdaj je slika umetniška in kdaj zgolj  slika? Kaj je torej tisti užitek, zaradi katerega je umetnost neločljivi del človeškega?  Morda nas umetnost popelje na nek način na srečanje s samim sabo, s svojim lastnim doživljanjem. In smo za to pripravljeni plačati celo nesmiselne vsote? Je to vrednot umetnosti, ki se odraža v ceni umetniških del?

Ali je izgorelost res postala izgovor za večino duševnih stisk? Beseda izgorelost je postala zelo popularna, saj se uporablja že skoraj kot sinonim za vsako intenzivnejšo utrujenost.  Vsak si jo razlaga po svoje, nekateri se skoraj ponašajo s z njo, kot da bi bila medalja za pridnost in požrtvovalnost. Delovna izčrpanost (wornout) je normalna posledica dolgotrajnejših pretiranih objektivnih delovnih obremenitev. Stresor je v tem primeru prevelik obseg dela in/ali pretirana zahtevnost delovnih nalog, oziroma kombinacija obojega. Kaže se kot kronična utrujenost in kot stalen občutek frustriranosti ter nezadovoljstva, ki se lahko stopnjuje do občutka izčrpanosti in nemoči. Delovna izčrpanost mine po krajšem ali daljšem počitku in se ne vrne sama po sebi. Psihopatoloških znakov ni. Za razliko od delovne izčrpanosti je izgorelost posledica kroničnega samoizčrpavanja. Vzroke za tako samoizčrpavanje človek običajno pripiše zunanjim pritiskom (stresu), v resnici pa so zunanje okoliščine zgolj sprožilci, ki v človeku, ki v sebi nosi tvegane psihološke in osebnostne značilnosti, sproži pretirano angažiranje, ponavadi skozi deloholizem ali drugo obliko dolgotrajnega pretiranega (čustvenega) prizadevanja. Psihopatološki znaki so del sindroma.

SKUPNOST DŠD Z razmišljanji v prvi sezoni podkasta Diskretni šarm drznosti sva vam psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny in ekonomist dr. Marko Pahor želela približati idejo o tem, da življenje lahko doživimo in ne samo preživimo ter da lahko vsak dan vnesemo v svoje življenje nov delček kakovosti. Tako, da stvari, ki nam jih življenje nosi, pogledamo z več zornih kotov in naše ravnanje usmerjamo tako, da nam življenje prinaša manj stisk, zato pa več radosti in užitka. Skrb zase namreč ni egoizem temveč odraz odgovornosti do sebe.  Zato se jeseni vračava z novim izzivom: platformo DŠD, ki bo ponujala prostor za srečevanje in izmenjevanje razmišljanj tistih, ki nam je blizu ideja, DA JE MOGOČE POVEZATI UŽITEK IN ODGOVORNOST tako, da uživamo tudi pri izpolnjevanju življenjskih odgovornosti ter da smo odgovorni za svoj užitek ter ob njem.  Pred nami je poletna pavza, vračava se 31. avgusta. V jesenskih epizodah bova odpirala nove teme, pa tudi nadgradila in poglobila nekatere, ki smo jih že načeli v prvi sezoni.  Če bi radi vašo izkušnjo, pogled ali sugestijo o kateri izmed tem delili z nama, vas vabiva da nam jo pošljete na naš email naslov:  SKUPNOST@D-S-D.SI Uživajte poletje! In pazite nase.   Andreja in Marko  

Kaj je čutno, vznemirljivo? Kaj sploh je erotika? Besedi eros in erotika se lahko uporabljata v ožjem ali širšem pomenu.  - Eros kot življenjska energija, odnos do življenja, užitek, sla po življenju: Na Zemlji smo, da se smejimo nadlogam življenja in živimo svoje življenje tako dobro, da bo smrt strah, da nas mora vzeti (Charles Bukowski) - Eros, erotika  kot ljubezenska čustva. Erotična čustva se ne vežejo samo na partnerstvo, temveč na vse odnose (želja po naklonjenosti, ljubljenosti, navezanost).      Duhovna ljubezen,  strast do nečesa (pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju)     Erotična čustva v partnerstvu so zaljubljenost, ljubezen, strast: Zaljubite se…vsaj enkrat v življenju, Ni pomembno v koga, niti koliko bo trajalo… samo zaljubite se. Ja, vse to je en velik kaos… in prelepo je. (Charles  Bukowski) - Eros kot seksualnost, torej erotika kot spolni občutki in vedenje ter kot čutnost: … in sva skupaj v postelji, se smejiva in za nič nama ni mar. (Charles Bukowski) Dvojen odnos do erotike: na eni strani romantiziranje čustev, ki so skoraj popolnoma ločena od spolnosti: Ljubezen je samo jutranja meglica, ki se bo zagotovo razpršila takoj po pojavu prvih žarkov realnosti.(Charles Bukowski) Seksualnost je obremenjena s sramom, a vendar povsod prikrito ali odkrito prisotna (reklame),  je greh, nevrednost pogleda... Dvojna družbena tabuiziranost: tabu spolnost in tabu užitka. Pristna erotika je  igriva in zabavna. Je darilo, ki nam ga daje življenje, darilo užitka.  Torej, kot pravi Bukowski: vse kar lahko narediš je to, da se sprostiš in uživaš.   

Tokrat imava z Markom gosta -   dr. Ernesta Novaka,  specialista kirurga na področju plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, pogovarjali smo se o lepoti in privlačnosti. So lepi ljudje tudi privlačni? Lepota je bila od nekdaj predmet želja in hrepenenja, celo vzrok z herojske podvige. Hkrati pa je lahko motiv za  zavist, ljubosumje,  ogroža tudi življenja in legende pravijo, da je povzročila  celo vojno. Spomnimo se pravljice o Sneguljčici,  pa Trojanske Helene, filma Usodna ženska.  Zanimivo pa je, da je bila usodna le lepota žensk.  Kako to, da  moška lepota nima tako usodnih posledic, vsaj za svetovni mir ne… Ali gre pri lepoti predvsem za kriterije simetrije, zlatega reza…, ali pa gre morda tudi za združevanje nasprotij (enakost in različnost, simetrija in asimetrija…)? Zanimivost: žensko lepoto se opredeljuje s tem, kakšna mora biti ženska (npr. dolgonoga…), moško pa s tem, česa ne sme imeti (npr. trebuha…). Kot da so za moške kriteriji manj zahtevni? Kaj je lep moški? Lepoto, vsaj pri ženskah se skorajda enači z mladostjo, a pred kratkim je 60-letnica zmagala na lepotnem tekmovanju (Miss Universe Buenos Airesa).  Ali se ta merilo spreminjajo? Kako pa je s privlačnostjo? Zakaj ob nekom (ali nečem) začutimo privlačnost? Kaj osebo naredi privlačno?  Kaj sploh je – privlačnost? Telesna lepota je namreč  samo eden od kriterijev privlačnosti. Kaj nas naredi privlačne? Ali sta lepota in privlačnost res predvsem  v očeh opazovalca? Kako pa naša samopodoba (predstava o sebi) in samovrednotenje (predstava o lastni vrednosti)  vplivata  na privlačnost? Kaj vpliva na subjektiven občutek privlačnosti?  Zakaj nerealno ocenjujemo svojo privlačnost?  Zakaj se, na primer, neredko ljudje, ki so po družbenih merilih lepi (npr. modeli), sami sebe ne doživljajo kot take?

V tej epizodi nadaljujemo z razbijanjem mitov o narcisih in narcisizmu.  Pri narcistični osebnostni motnji se vse vrti okrog občutka lastne vrednosti. Osebo s to motnjo bi lahko najbolje opisali kot človeka, ki nosi masko veličastnosti, za katero se skriva človek, čigar največji strah je, da je ničvreden, in zaradi te razcepljenosti o sebi ustvari lažno podobo. Tako kot so v zgodnjem otroštvu naredili vse, da bi si s pridnostjo »kupili« materino ljubezen in pozornost, tudi kot odrasli ves svoj trud vlagajo v lažno podobo o sebi, namenjeno zgolj temu, da bi ugajali drugim, da bi jih ti sprejeli in oboževali. Zdi se, kot da vse življenje iščejo občudovanje in lesk v materinih očeh.  Predstavila bova drugih pet mitov:  1.    Narcisi ne morejo zgraditi tesnih odnosov. 2.    Za uspeh moraš biti narcističen. 3.    Narcisi se svoje motnje ne zavedajo. 4.    Narcis je zaljubljen sam vase. 6.    Narcisa ni mogoče ozdraviti. 

Narcistično osebnostno motnjo prepoznamo po pretirani občutljivosti na kritiko, izredno močni potrebi po občudovanju in po pomanjkljivem razumevanju čustev drugih.  Slovijo kot najtežavnejši, a ljudje z borderline osebnostno motnjo so enako težavni, saj imajo podobne izbruhe besa, čeprav ti izvirajo iz druga vrsta strahu, razlika je tudi v tem, da je običajno pri borderline osebnostni motnji več pasivne agresije, pri odkrito narcističnih osebah pa opažamo vem več aktivne agresije. Osebe z antisocialno  psihopatsko osebnostno motnjo so,  podobno kot narcisi, brez empatije, vendar pa so lahko precej bolj maligni do drugih.  Predstavili bomo prvih pet mitov:  1.    Človek je bodisi narcis bodisi ni. 2.    Narcisa zlahka prepoznamo. 3.    Narcisi verjamejo, da so boljši od drugih. 4.    Narcisi so zelo samozavestni. 5.    Narcisom so starši posvečali preveč pozornosti. 

Z  mejami se srečujemo na vsakem koraku in uravnavajo naše življenje. Pravzaprav bi lahko rekli, da nas družbeno sprejete- napisane ali nenapisane -  meje varujejo. Enako pomembne je tudi varovanje osebnih meja, tudi te varujejo pred nesprejemljivim poseganjem v osebni prostor, tako fizični kot psihološki. Meje lahko razločujejo in povezujejo hkrati, lahko pa izključujejo in izolirajo.    Brez zdravih meja se težko poravnavamo v odnosih z drugimi, bodisi da vse nekritično sprejemamo oziroma se podrejamo, ali pa obratno, togo zavračamo vse, kar je različno in se zato težko prilagajamo in uglašujemo z drugimi. Kakšne so zdrave meje?  Kako se počutimo, ko moramo postaviti meje, ko se moramo postaviti zase? Kaj pomeni prijazna odloćnost? Kaj nas ovira pri postavljanju meja?  Ko nekdo ne upošteva naših meja, se počutimo nespoštovani in spregledani. Kako ravnamo? Kako se branimo? Kaj pa, ko trčijo moje in tvoje, naše in vaše meje? M ed državama lahko pride do vojne… pa tudi med dvema ali več ljudmi.   Razlikujemo odvisne in soodvisne odnose. Pri prvih so meje zabrisane ali jih celo ni, temeljijo na simbiotičnem kompatibilnem zlivanju. Soodvisni odnosi pa upoštevajo individualnost in samostojnost,  povezovanje temelji na  komplementarnem dopolnjevanju.  

Velikokrat slišimo, da živimo v agresivnem svetu. Ali ta  svet ni bil vedno tak? Zgodovin človeštva je zgodovina vojn.  Od športnikov pričakujemo, da so agresivni, pričakujemo celo samodrestruktivno agresivnost, heroj je tisti, ki tekmuje navzlic poškodbami, ne glede na morebitne dolgoročne posledice.  Definicije agresivnosti lahko razdelimo v dve skupini. Eni jo vidijo kot težnjo posameznika, da nekomu povzroči škodo ali pa pridobi določen dominanten položaj. Drugi pa ločijo vsaj dva vidika agresivnosti – destruktivnega, ki je reakcija na frustracijo in konstruktivnega,  ki se nam pomaga poravnavati z okoljem (npr.  asertivnost). Agresivnost in agresija (napadalnost) sta različna pojma.  Velja:  o    Vsi smo agresivni, taki se rodimo, a le del agresivnosti prepoznavamo in poimenujemo s tem izrazom. Koga vidimo kot agresivnega? o    Agresivnost je nujna za naš zdrav osebnostni razvoj. Pomaga nam izpeljati korake v zrelo samostojnost. Sem sodi uveljavljanje,     postavljanje meja, odločnostt itd.  Brez samostojnosti smo odvisni od mnenja in potrditev drugih.  o    Brez agresivnosti ne moremo biti učinkoviti, uspešni in ustvarjalni, pomaga nam zdrava, konstruktivna agresivnost:     ustvarjalnost, samoaktivnost in samodisciplina  namesto pridnosti, vztrajnost namesto trme , delavnost  namesto deloholizma. Kaj je pasivna agresivnost? Zakaj je pasivna agresivnost družbeno bolj podprta in sprejemljiva sprejemljiva celo od asertivnosti?  Kako se kaže zdrava agresivnost in kako destruktivna v partnerstvu in drugih medsebojnih odnosih.   Prijazna, mirna odločnost naj nadomesti pasivno agresivnost. 

Ali je morda erotična (torej čustvena in spolna) monogamija preživel koncept, glede na to, da raziskave pravijo, da v zahodnem svetu večina ljudi vsaj enkrat prevara svoje partnerje?  Poleg tega skoraj tri četrtine moških in več kot dve tretjini žensk priznava, da bi imeli spolne odnose z nekom drugim, če bi bilo zagotovljeno, da jih ne bodo nikoli ujeli. Je torej varanje nekaj povsem običajnega in normalnega?    Razlogi in motivi za nezvestobo, s kom najpogosteje varajo? Kaj so razlogi, da ljudje vztrajanja ob partnerju, ki so mu nezvesti? Ali nezvestoba lahko celo kdaj ohranja partnerstvo?  Motivi"tretje osebe", da vstopijo v trikotnik. Kaj pričakujejo, kaj želijo? Ali so se naša stališča spremenila do te mere, da je nezvestoba postala zasebna, včasih pa tudi odkrita norma? Prrimeri: odprta partnerstva ali pari, ki prakticirajo menjavo partnerjev. Tudi koncept prijateljev z ugodnostmi izključuje erotično zvestobo.   Ali je partnerstvo, ki je prevsem življenjska ali ekonomska skupnost nov ali star koncept?