Naslednje štiri epizode bomo govorili o psihopatih. Tudi ta besed se uporablja kot slabšalni izraz za vse mogoče oblike vedenja, vendar pa so ljudje, ki v sebi nosijo to strukturo res drugačni od večine.  Psihopatska struktura ima svojo evolucijsko mesto, saj so družbe potrebovale »neustrašne bojevnike« in tiste, ki lahko v kritičnih situacijah ostanejo mirni, da lahko racionalno odločajo. Pri pravi, polno razviti psihopatski osebnosti se namreč čustveni in fiziološki odzivi na strah (utrip, pritisk) celo znižajo v ogrožajočih situacijah, zato lahko ravnajo povsem mirno in racionalno. A ta prednost je povezana tudi z vrsto drugih lastnosti, ki so pri »bojevniku« zaželene, v vsakdanjem življenju pa neustrezne in celo rušilne. V bitki recimo ni prostora za čustveno empatijo do nasprotnika - in tudi poslovni svet se pogosto doživlja kot bojno polje - v medosebnih odnosih pa je varovalo, da zmoremo upoštevati meje in potrebe drugega. Prvi dve epizodi bova namenila mitom in resnicam o psihopatski osebnostni strukturi , torej- »mejnim«, prosocialnim psihopatskim osebnostnim strukturam  in polno razviti psihopatski osebnosti – uspešnim, visoko funkcionalnim psihopatskim osebnostnim strukturami , kar pa še ni motnja. O motnjo govorimo takrat, ko se pridružijo izrazite antisocialne poteze, zato govorimo o antisocialni oziroma disocialni osebnostni motnji , torej psihopatih in sociopatih.

V prvi epizodi bova spregovorila o naslednjih mitih: 
1.    Mit: Normalni ljudje nimajo psihopatskih lastnosti.
2.    Mit: Psihopate zlahka prepoznamo, ker so antisocialni sadisti.
3.    Mit: Psihopati so ljudje z nesrečnim otroštvom. 
4.    Mit: Psihopati se svoje motnje ne zavedajo, ne ločijo, kaj je prav ali narobe.