Diskretni šarm drznosti

"Cena je to, kar plačaš, vrednost je to, kar dobiš." Kaj doživljamo kot vrednost, je to povezano z zaželenostjo? Kakšno ceno smo pripravjeni plačati za tisto, kar si želimo? Občutek lastne vrednosti je povezan s tem, kako bomo postavljali "svojo ceno", pa naj gre za pogajanje o višini plače z delodajalcem, za določanje cene našemu izdelku ali storitvi ali pa za pričakovanja, katere potrebe naj bi zapolnili v partnerstvu. Koliko smo pripravljeni plačati - v denarju ali v samospoštovanju?  Kako vrednotimo odnos? Na kakšen način plačamo ceno odnosa? Ali je "playing hard to get" zviševanje cene ali zviševanje vrednosti? Ali nedostopnost tudi pomeni večjo vrednost? Neprecenljivo: Ali lahko postavimo vrednost neprecenljivemu, lahko plačamo ceno neprecenljivega?   

Kdaj je partnerstvo transakcijsko in kdaj je skupno vlaganje? Koliko in na kakšen način se tradicionalno partnerstva razlikuje od sodobnega?  V  partnerstvu z vlaganjem v tri pomembna področja zadovoljujemo tri vrste potreb. Z vlaganjem v področje odgovornosti zadovoljujemo potrebo po varnosti.  Potrebo po ljubljenosti, intimnosti in spolnosti zadovoljujemo z vlaganje v področje ljubezni. Vlaganje v področje komunikacije pa nam omogoča zapolnjevanje potrebe po povezanosti in bližini. Od tega, kako vzajemno partnerja vlagata v ta področja, je odvisno njuno zadovoljstvo v partnerstvu.   Če za zadovoljitev svojih potreb med seboj predvsem »trgujeta« , govorimo o transakcijskem partnerstvu, kjer se ponavadi eden ali oba počutita izkoriščana in sta prepričana, da drugi vlaga manj, saj za svoj vložek skuša vsak partner od drugega iztržiti čim več.   Kadar pa oba vlagata po svojih najboljših močeh, govorimo o skupni investiciji, o »joint venture« partnerstvu, kjer imata oba občutek, da dobita več kot vložita. Ker oba vlagata z namenom, da prispevata čim več, se vložki med seboj nadgrajujejo in bogatijo odnos.  Kakšno je vaše partnerstvo?

Zakaj je dotik tako zelo pomemben? Ga je mogoče nadomestiti s čim drugim? Bližina in dotik sta tesno povezana. Pomeni vsak dotik tudi bližino?   Kaj pa sploh pomeni bližina? Govorimo o različnih vidikih bližine. Podobno je z dotikom. Kakšni vse so lahko dotiki?  Koliko bližine je zaželeno, zdravo, dovolj?  Se lahko zgodi, da je bližine preveč?  Bližina in dotik sta naši primarni potrebi, z njima pa je mogoče tudi manipulirati, zato smo tu tudi zelo ranljivi, zlasti ko gre za čustveno manipulacijo. Izurjeni v tem so recimo t. i. scamerji in erotični plenilci. Kako jih prepoznati? Zlorabe, povezane z dotikom in bližino, se začnejo in so najbolj pogoste med najbližjimi, torej v družini. Zaradi bližine se lahko na primer počutimo varno, lahko pa nas tudi utesnjuje, celo požre? Kaj pa zloraba v partnerskem odnosu? Tudi tu so zlorabe lahko različne. Prestopanje meja, ko gre za dotik na eni, ali pa odsotnost dotika na drugi strani ... Kdaj pa lahko postane bližina nevarna?  Lahko medčloveško bližino nadomestimo s čim drugim?  

V tokratni epizodi bomo razmišljali o ceni, vrednosti in nenadomestljivosti našega časa. Se vam pogosto zgodi, da nimata časa? Kaj najpogosteje vpliva na to, da vam zmanjka časa? Čemu bomo namenili ure in dneve svojega življenja? Postaja čas z leti vedno bolj dragocen?  Vedemo se kot da imamo neskončno zalogo časa. Moramo biti res vedno vsem dosegljivi, na razpolago ...? Lahko čas razumemo tudi kot investicijo? Prodajanje in kupovanje časa. S svojim časom lahko izkazujemo tudi ljubezen, je darilo, ki ga poklonimol drugemu.  Kaj pa, če se zavemo, da smo del svojega časa izgubili, zapravili za stvari, za ljudi, ki tega niso bile, bili vredni? Kako opraviti z obžalovanjem?  Kdo je vreden našega življenja?

Kako se spreminjajo ženske in moške vloge? Zadnje čase zasledimo trend novega konzervatizma vlog. Kje se ta najbolj kaže in kam ta vodi? Kako močno ekonomska moč posameznika vpliva na vlogo v partnerstvih, starševstvu, v službi, v družbi? Kaj pa se zgodi, ko je ženska recimo ekonomsko močnejša? Danes sploh še lahko govorimo o močnejšem in šibkejšem spolu? Ali si postajamo ženske in moški vedno bolj podobni, vedno bolj enaki? Je odnos do žensk, ki živijo same, drugačen kot do moških, ki živijo sami? 

Kdaj sploh lahko rečemo, da smo izstopili iz cone udobja? A vedno, ko si upamo, smo pripravljeni poskusiti nekaj novega, to pomeni, da smo že izstopili iz te cone? Kaj nas največkrat zadržuje v coni udobja, da se ne premaknemo? Ali morda v partnerstvu prevečkrat pričakujemo skupen izstop iz cone udobja, potem pa nastopijo težave, ko eden bi, drugi ne bi?

Do katere mere izpolnjujemo želje in pričakovanja drugih? Kaj pa, ko drugi od nas pričakuje več, kot smo pripravljeni narediti? A nam morajo želje, pričakovanja brati iz oči? A je v partnerstvu eden vedno bolj zlata ribica kot drugi? Kje so zdrave meje? Ali smo egoisti, ko rečemo NE!

Prvo epizodo bomo namenili užitku in iskali odgovor na vprašanje Ali smemo uživati? Smo včasih v svojih željah in načrtih preveč skromni, si nečesa ne privoščimo, se nečesa ne lotimo, ker mislimo, da si tega nismo zaslužili, da nam ne pripada, da tako ali tako ne bomo zmogli?