Ali je izgorelost res postala izgovor za večino duševnih stisk?

Beseda izgorelost je postala zelo popularna, saj se uporablja že skoraj kot sinonim za vsako intenzivnejšo utrujenost.  Vsak si jo razlaga po svoje, nekateri se skoraj ponašajo s z njo, kot da bi bila medalja za pridnost in požrtvovalnost.

Delovna izčrpanost (wornout) je normalna posledica dolgotrajnejših pretiranih objektivnih delovnih obremenitev. Stresor je v tem primeru prevelik obseg dela in/ali pretirana zahtevnost delovnih nalog, oziroma kombinacija obojega. Kaže se kot kronična utrujenost in kot stalen občutek frustriranosti ter nezadovoljstva, ki se lahko stopnjuje do občutka izčrpanosti in nemoči. Delovna izčrpanost mine po krajšem ali daljšem počitku in se ne vrne sama po sebi. Psihopatoloških znakov ni.

Za razliko od delovne izčrpanosti je izgorelost posledica kroničnega samoizčrpavanja. Vzroke za tako samoizčrpavanje človek običajno pripiše zunanjim pritiskom (stresu), v resnici pa so zunanje okoliščine zgolj sprožilci, ki v človeku, ki v sebi nosi tvegane psihološke in osebnostne značilnosti, sproži pretirano angažiranje, ponavadi skozi deloholizem ali drugo obliko dolgotrajnega pretiranega (čustvenega) prizadevanja. Psihopatološki znaki so del sindroma.