Diskretni šarm drznosti

SKUPNOST DŠD Z razmišljanji v prvi sezoni podkasta Diskretni šarm drznosti sva vam psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny in ekonomist dr. Marko Pahor želela približati idejo o tem, da življenje lahko doživimo in ne samo preživimo ter da lahko vsak dan vnesemo v svoje življenje nov delček kakovosti. Tako, da stvari, ki nam jih življenje nosi, pogledamo z več zornih kotov in naše ravnanje usmerjamo tako, da nam življenje prinaša manj stisk, zato pa več radosti in užitka. Skrb zase namreč ni egoizem temveč odraz odgovornosti do sebe.  Zato se jeseni vračava z novim izzivom: platformo DŠD, ki bo ponujala prostor za srečevanje in izmenjevanje razmišljanj tistih, ki nam je blizu ideja, DA JE MOGOČE POVEZATI UŽITEK IN ODGOVORNOST tako, da uživamo tudi pri izpolnjevanju življenjskih odgovornosti ter da smo odgovorni za svoj užitek ter ob njem.  Pred nami je poletna pavza, vračava se 31. avgusta. V jesenskih epizodah bova odpirala nove teme, pa tudi nadgradila in poglobila nekatere, ki smo jih že načeli v prvi sezoni.  Če bi radi vašo izkušnjo, pogled ali sugestijo o kateri izmed tem delili z nama, vas vabiva da nam jo pošljete na naš email naslov:  SKUPNOST@D-S-D.SI Uživajte poletje! In pazite nase.   Andreja in Marko  

Kaj je čutno, vznemirljivo? Kaj sploh je erotika? Besedi eros in erotika se lahko uporabljata v ožjem ali širšem pomenu.  - Eros kot življenjska energija, odnos do življenja, užitek, sla po življenju: Na Zemlji smo, da se smejimo nadlogam življenja in živimo svoje življenje tako dobro, da bo smrt strah, da nas mora vzeti (Charles Bukowski) - Eros, erotika  kot ljubezenska čustva. Erotična čustva se ne vežejo samo na partnerstvo, temveč na vse odnose (želja po naklonjenosti, ljubljenosti, navezanost).      Duhovna ljubezen,  strast do nečesa (pedagoški eros duhovna ljubezen vzgojitelja do učenca, gojenca, izvirajoča iz težnje in potrebe po vzgajanju)     Erotična čustva v partnerstvu so zaljubljenost, ljubezen, strast: Zaljubite se…vsaj enkrat v življenju, Ni pomembno v koga, niti koliko bo trajalo… samo zaljubite se. Ja, vse to je en velik kaos… in prelepo je. (Charles  Bukowski) - Eros kot seksualnost, torej erotika kot spolni občutki in vedenje ter kot čutnost: … in sva skupaj v postelji, se smejiva in za nič nama ni mar. (Charles Bukowski) Dvojen odnos do erotike: na eni strani romantiziranje čustev, ki so skoraj popolnoma ločena od spolnosti: Ljubezen je samo jutranja meglica, ki se bo zagotovo razpršila takoj po pojavu prvih žarkov realnosti.(Charles Bukowski) Seksualnost je obremenjena s sramom, a vendar povsod prikrito ali odkrito prisotna (reklame),  je greh, nevrednost pogleda... Dvojna družbena tabuiziranost: tabu spolnost in tabu užitka. Pristna erotika je  igriva in zabavna. Je darilo, ki nam ga daje življenje, darilo užitka.  Torej, kot pravi Bukowski: vse kar lahko narediš je to, da se sprostiš in uživaš.   

Tokrat imava z Markom gosta -   dr. Ernesta Novaka,  specialista kirurga na področju plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije, pogovarjali smo se o lepoti in privlačnosti. So lepi ljudje tudi privlačni? Lepota je bila od nekdaj predmet želja in hrepenenja, celo vzrok z herojske podvige. Hkrati pa je lahko motiv za  zavist, ljubosumje,  ogroža tudi življenja in legende pravijo, da je povzročila  celo vojno. Spomnimo se pravljice o Sneguljčici,  pa Trojanske Helene, filma Usodna ženska.  Zanimivo pa je, da je bila usodna le lepota žensk.  Kako to, da  moška lepota nima tako usodnih posledic, vsaj za svetovni mir ne… Ali gre pri lepoti predvsem za kriterije simetrije, zlatega reza…, ali pa gre morda tudi za združevanje nasprotij (enakost in različnost, simetrija in asimetrija…)? Zanimivost: žensko lepoto se opredeljuje s tem, kakšna mora biti ženska (npr. dolgonoga…), moško pa s tem, česa ne sme imeti (npr. trebuha…). Kot da so za moške kriteriji manj zahtevni? Kaj je lep moški? Lepoto, vsaj pri ženskah se skorajda enači z mladostjo, a pred kratkim je 60-letnica zmagala na lepotnem tekmovanju (Miss Universe Buenos Airesa).  Ali se ta merilo spreminjajo? Kako pa je s privlačnostjo? Zakaj ob nekom (ali nečem) začutimo privlačnost? Kaj osebo naredi privlačno?  Kaj sploh je – privlačnost? Telesna lepota je namreč  samo eden od kriterijev privlačnosti. Kaj nas naredi privlačne? Ali sta lepota in privlačnost res predvsem  v očeh opazovalca? Kako pa naša samopodoba (predstava o sebi) in samovrednotenje (predstava o lastni vrednosti)  vplivata  na privlačnost? Kaj vpliva na subjektiven občutek privlačnosti?  Zakaj nerealno ocenjujemo svojo privlačnost?  Zakaj se, na primer, neredko ljudje, ki so po družbenih merilih lepi (npr. modeli), sami sebe ne doživljajo kot take?

V tej epizodi nadaljujemo z razbijanjem mitov o narcisih in narcisizmu.  Pri narcistični osebnostni motnji se vse vrti okrog občutka lastne vrednosti. Osebo s to motnjo bi lahko najbolje opisali kot človeka, ki nosi masko veličastnosti, za katero se skriva človek, čigar največji strah je, da je ničvreden, in zaradi te razcepljenosti o sebi ustvari lažno podobo. Tako kot so v zgodnjem otroštvu naredili vse, da bi si s pridnostjo »kupili« materino ljubezen in pozornost, tudi kot odrasli ves svoj trud vlagajo v lažno podobo o sebi, namenjeno zgolj temu, da bi ugajali drugim, da bi jih ti sprejeli in oboževali. Zdi se, kot da vse življenje iščejo občudovanje in lesk v materinih očeh.  Predstavila bova drugih pet mitov:  1.    Narcisi ne morejo zgraditi tesnih odnosov. 2.    Za uspeh moraš biti narcističen. 3.    Narcisi se svoje motnje ne zavedajo. 4.    Narcis je zaljubljen sam vase. 6.    Narcisa ni mogoče ozdraviti. 

Narcistično osebnostno motnjo prepoznamo po pretirani občutljivosti na kritiko, izredno močni potrebi po občudovanju in po pomanjkljivem razumevanju čustev drugih.  Slovijo kot najtežavnejši, a ljudje z borderline osebnostno motnjo so enako težavni, saj imajo podobne izbruhe besa, čeprav ti izvirajo iz druga vrsta strahu, razlika je tudi v tem, da je običajno pri borderline osebnostni motnji več pasivne agresije, pri odkrito narcističnih osebah pa opažamo vem več aktivne agresije. Osebe z antisocialno  psihopatsko osebnostno motnjo so,  podobno kot narcisi, brez empatije, vendar pa so lahko precej bolj maligni do drugih.  Predstavili bomo prvih pet mitov:  1.    Človek je bodisi narcis bodisi ni. 2.    Narcisa zlahka prepoznamo. 3.    Narcisi verjamejo, da so boljši od drugih. 4.    Narcisi so zelo samozavestni. 5.    Narcisom so starši posvečali preveč pozornosti. 

Z  mejami se srečujemo na vsakem koraku in uravnavajo naše življenje. Pravzaprav bi lahko rekli, da nas družbeno sprejete- napisane ali nenapisane -  meje varujejo. Enako pomembne je tudi varovanje osebnih meja, tudi te varujejo pred nesprejemljivim poseganjem v osebni prostor, tako fizični kot psihološki. Meje lahko razločujejo in povezujejo hkrati, lahko pa izključujejo in izolirajo.    Brez zdravih meja se težko poravnavamo v odnosih z drugimi, bodisi da vse nekritično sprejemamo oziroma se podrejamo, ali pa obratno, togo zavračamo vse, kar je različno in se zato težko prilagajamo in uglašujemo z drugimi. Kakšne so zdrave meje?  Kako se počutimo, ko moramo postaviti meje, ko se moramo postaviti zase? Kaj pomeni prijazna odloćnost? Kaj nas ovira pri postavljanju meja?  Ko nekdo ne upošteva naših meja, se počutimo nespoštovani in spregledani. Kako ravnamo? Kako se branimo? Kaj pa, ko trčijo moje in tvoje, naše in vaše meje? M ed državama lahko pride do vojne… pa tudi med dvema ali več ljudmi.   Razlikujemo odvisne in soodvisne odnose. Pri prvih so meje zabrisane ali jih celo ni, temeljijo na simbiotičnem kompatibilnem zlivanju. Soodvisni odnosi pa upoštevajo individualnost in samostojnost,  povezovanje temelji na  komplementarnem dopolnjevanju.  

Velikokrat slišimo, da živimo v agresivnem svetu. Ali ta  svet ni bil vedno tak? Zgodovin človeštva je zgodovina vojn.  Od športnikov pričakujemo, da so agresivni, pričakujemo celo samodrestruktivno agresivnost, heroj je tisti, ki tekmuje navzlic poškodbami, ne glede na morebitne dolgoročne posledice.  Definicije agresivnosti lahko razdelimo v dve skupini. Eni jo vidijo kot težnjo posameznika, da nekomu povzroči škodo ali pa pridobi določen dominanten položaj. Drugi pa ločijo vsaj dva vidika agresivnosti – destruktivnega, ki je reakcija na frustracijo in konstruktivnega,  ki se nam pomaga poravnavati z okoljem (npr.  asertivnost). Agresivnost in agresija (napadalnost) sta različna pojma.  Velja:  o    Vsi smo agresivni, taki se rodimo, a le del agresivnosti prepoznavamo in poimenujemo s tem izrazom. Koga vidimo kot agresivnega? o    Agresivnost je nujna za naš zdrav osebnostni razvoj. Pomaga nam izpeljati korake v zrelo samostojnost. Sem sodi uveljavljanje,     postavljanje meja, odločnostt itd.  Brez samostojnosti smo odvisni od mnenja in potrditev drugih.  o    Brez agresivnosti ne moremo biti učinkoviti, uspešni in ustvarjalni, pomaga nam zdrava, konstruktivna agresivnost:     ustvarjalnost, samoaktivnost in samodisciplina  namesto pridnosti, vztrajnost namesto trme , delavnost  namesto deloholizma. Kaj je pasivna agresivnost? Zakaj je pasivna agresivnost družbeno bolj podprta in sprejemljiva sprejemljiva celo od asertivnosti?  Kako se kaže zdrava agresivnost in kako destruktivna v partnerstvu in drugih medsebojnih odnosih.   Prijazna, mirna odločnost naj nadomesti pasivno agresivnost. 

Ali je morda erotična (torej čustvena in spolna) monogamija preživel koncept, glede na to, da raziskave pravijo, da v zahodnem svetu večina ljudi vsaj enkrat prevara svoje partnerje?  Poleg tega skoraj tri četrtine moških in več kot dve tretjini žensk priznava, da bi imeli spolne odnose z nekom drugim, če bi bilo zagotovljeno, da jih ne bodo nikoli ujeli. Je torej varanje nekaj povsem običajnega in normalnega?    Razlogi in motivi za nezvestobo, s kom najpogosteje varajo? Kaj so razlogi, da ljudje vztrajanja ob partnerju, ki so mu nezvesti? Ali nezvestoba lahko celo kdaj ohranja partnerstvo?  Motivi"tretje osebe", da vstopijo v trikotnik. Kaj pričakujejo, kaj želijo? Ali so se naša stališča spremenila do te mere, da je nezvestoba postala zasebna, včasih pa tudi odkrita norma? Prrimeri: odprta partnerstva ali pari, ki prakticirajo menjavo partnerjev. Tudi koncept prijateljev z ugodnostmi izključuje erotično zvestobo.   Ali je partnerstvo, ki je prevsem življenjska ali ekonomska skupnost nov ali star koncept? 

"Cena je to, kar plačaš, vrednost je to, kar dobiš." Kaj doživljamo kot vrednost, je to povezano z zaželenostjo? Kakšno ceno smo pripravjeni plačati za tisto, kar si želimo? Občutek lastne vrednosti je povezan s tem, kako bomo postavljali "svojo ceno", pa naj gre za pogajanje o višini plače z delodajalcem, za določanje cene našemu izdelku ali storitvi ali pa za pričakovanja, katere potrebe naj bi zapolnili v partnerstvu. Koliko smo pripravljeni plačati - v denarju ali v samospoštovanju?  Kako vrednotimo odnos? Na kakšen način plačamo ceno odnosa? Ali je "playing hard to get" zviševanje cene ali zviševanje vrednosti? Ali nedostopnost tudi pomeni večjo vrednost? Neprecenljivo: Ali lahko postavimo vrednost neprecenljivemu, lahko plačamo ceno neprecenljivega?   

Kdaj je partnerstvo transakcijsko in kdaj je skupno vlaganje? Koliko in na kakšen način se tradicionalno partnerstva razlikuje od sodobnega?  V  partnerstvu z vlaganjem v tri pomembna področja zadovoljujemo tri vrste potreb. Z vlaganjem v področje odgovornosti zadovoljujemo potrebo po varnosti.  Potrebo po ljubljenosti, intimnosti in spolnosti zadovoljujemo z vlaganje v področje ljubezni. Vlaganje v področje komunikacije pa nam omogoča zapolnjevanje potrebe po povezanosti in bližini. Od tega, kako vzajemno partnerja vlagata v ta področja, je odvisno njuno zadovoljstvo v partnerstvu.   Če za zadovoljitev svojih potreb med seboj predvsem »trgujeta« , govorimo o transakcijskem partnerstvu, kjer se ponavadi eden ali oba počutita izkoriščana in sta prepričana, da drugi vlaga manj, saj za svoj vložek skuša vsak partner od drugega iztržiti čim več.   Kadar pa oba vlagata po svojih najboljših močeh, govorimo o skupni investiciji, o »joint venture« partnerstvu, kjer imata oba občutek, da dobita več kot vložita. Ker oba vlagata z namenom, da prispevata čim več, se vložki med seboj nadgrajujejo in bogatijo odnos.  Kakšno je vaše partnerstvo?

Zakaj je dotik tako zelo pomemben? Ga je mogoče nadomestiti s čim drugim? Bližina in dotik sta tesno povezana. Pomeni vsak dotik tudi bližino?   Kaj pa sploh pomeni bližina? Govorimo o različnih vidikih bližine. Podobno je z dotikom. Kakšni vse so lahko dotiki?  Koliko bližine je zaželeno, zdravo, dovolj?  Se lahko zgodi, da je bližine preveč?  Bližina in dotik sta naši primarni potrebi, z njima pa je mogoče tudi manipulirati, zato smo tu tudi zelo ranljivi, zlasti ko gre za čustveno manipulacijo. Izurjeni v tem so recimo t. i. scamerji in erotični plenilci. Kako jih prepoznati? Zlorabe, povezane z dotikom in bližino, se začnejo in so najbolj pogoste med najbližjimi, torej v družini. Zaradi bližine se lahko na primer počutimo varno, lahko pa nas tudi utesnjuje, celo požre? Kaj pa zloraba v partnerskem odnosu? Tudi tu so zlorabe lahko različne. Prestopanje meja, ko gre za dotik na eni, ali pa odsotnost dotika na drugi strani ... Kdaj pa lahko postane bližina nevarna?  Lahko medčloveško bližino nadomestimo s čim drugim?  

V tokratni epizodi bomo razmišljali o ceni, vrednosti in nenadomestljivosti našega časa. Se vam pogosto zgodi, da nimata časa? Kaj najpogosteje vpliva na to, da vam zmanjka časa? Čemu bomo namenili ure in dneve svojega življenja? Postaja čas z leti vedno bolj dragocen?  Vedemo se kot da imamo neskončno zalogo časa. Moramo biti res vedno vsem dosegljivi, na razpolago ...? Lahko čas razumemo tudi kot investicijo? Prodajanje in kupovanje časa. S svojim časom lahko izkazujemo tudi ljubezen, je darilo, ki ga poklonimol drugemu.  Kaj pa, če se zavemo, da smo del svojega časa izgubili, zapravili za stvari, za ljudi, ki tega niso bile, bili vredni? Kako opraviti z obžalovanjem?  Kdo je vreden našega življenja?

Kako se spreminjajo ženske in moške vloge? Zadnje čase zasledimo trend novega konzervatizma vlog. Kje se ta najbolj kaže in kam ta vodi? Kako močno ekonomska moč posameznika vpliva na vlogo v partnerstvih, starševstvu, v službi, v družbi? Kaj pa se zgodi, ko je ženska recimo ekonomsko močnejša? Danes sploh še lahko govorimo o močnejšem in šibkejšem spolu? Ali si postajamo ženske in moški vedno bolj podobni, vedno bolj enaki? Je odnos do žensk, ki živijo same, drugačen kot do moških, ki živijo sami? 

Kdaj sploh lahko rečemo, da smo izstopili iz cone udobja? A vedno, ko si upamo, smo pripravljeni poskusiti nekaj novega, to pomeni, da smo že izstopili iz te cone? Kaj nas največkrat zadržuje v coni udobja, da se ne premaknemo? Ali morda v partnerstvu prevečkrat pričakujemo skupen izstop iz cone udobja, potem pa nastopijo težave, ko eden bi, drugi ne bi?

Do katere mere izpolnjujemo želje in pričakovanja drugih? Kaj pa, ko drugi od nas pričakuje več, kot smo pripravljeni narediti? A nam morajo želje, pričakovanja brati iz oči? A je v partnerstvu eden vedno bolj zlata ribica kot drugi? Kje so zdrave meje? Ali smo egoisti, ko rečemo NE!