Ker smo prejšnje štiri epizode govorili o ljudeh, ki ne čustvujejo ali zelo pridušeno ter kakšna popačenja osebnosti so lahko povezane s tem primanjkljajem,  bomo danes dali prav temu delu našega psihičnega sveta posebno mesto. Brez čustev nam ni mar za kogarkoli ali karkoli. Brez čustev svet nima odtenkov, morda celo nima barv. 

Rodimo različno čustveno opremljeni, pravimo, da imamo različne kapacitete za čustvovanje – od psihopata na eni strani do zelo čustveno intenzivnih ljudi  na drugi strani. Intenziteta doživljanja ni enaka intenziteti izražanja, je pa izražanje tudi kulturno pogojeno. 

Vsi smo že slišali, da je lahko od ljubezni do sovraštva samo en korak.  Vendar pa prijetna in neprijetna čustva niso na isti dimenziji, temveč gre za ločeni, vzporedni dimenziji. Zato lahko istočasno doživljamo mešane občutke. 

Obvladovanje čustvovanja lahko poteka na dva načina: skozi kontrolo in skozi regulacijo. Lahko prevladuje eno ali drugo, lahko pa se ta dva mehanizma tudi prepletata. Regulacija čustev  modulira in modificira čustva, da bi omogočili ustrezno funkcioniranje v čustveno vznemirljivih situacijah. 
Kontrola in regulacija sta praktično skoraj povsem diametralna nasprotna procesa. Pri kontroli poskušaš odrezati občutke, predvsem pa nadzorovati, da ta čustva čim manj izraziš, niti z besedami.  Izhodišče regulacije pa je, da naši občutki niso niti pravi niti napačni, ampak so naši. Ko sprejemamo vsa svoja čustva, ko jih lahko doživljamo sočasno  - govorimo o mešanih in kompleksnih občutkih, lahko neugodna čustva zmanjšujemo oziroma nevtraliziramo  tako, da jih soočamo s prijetnim delom čustvovanja do istega človeka ali iste situacije. 
Zato prizadetost in jeza ne preraste v bes ali sovražnost, razočaranje pa ne v dolgotrajno nezaupanje.  Jezo najkasneje v nekaj dneh spet zamenja naklonjenost in navezanost, ki sta prisotna ves čas, le da ju jeza včasih samo preglasi, nikdar pa zares ne izbriše.  In nato skušam pomiriti in ponovno popraviti odnos, ki ns je razočaral ali celo prizadel.