Levičarski politični aktivisti so včeraj uprizorili še en protest glede usode Gaze in njenih prebivalcev v vojni z Izraelom. Tokrat na Trgu republike. Levica tradicionalno opozarja na pravice prebivalcev Gaze in napade Izraela na to območje. Hamas je včeraj zavrnil najnovejši izraelski predlog o prekinitvi ognja, čeprav so po poročilih pogovori dobro napredovali. Benjamin Netanjahu medtem pravi, da je bil določen datum za kopensko ofenzivo v Rafi, pred katero ga že dolgo svarijo.

Na drugem koncu sveta pa se dogaja podobno uničenje dela naroda, ki ne polni slovenskih naslovnic, saj poteka za odtenek dlje in za odtenek bolj »prefinjeno«. Predvsem pa imajo za slovenske medije ti ljudje eno napako – katoličani so. Govorim namreč o Nikaragvi. Državi, kjer je demokracija efektivno ukinjena, kjer je več deset tisoč ljudi bilo prisiljenih zapustiti državo ter stotine ljudi gnije v zaporih zaradi enega samega dejstva – ne strinjajo se z diktaturo predsednika Ortege.

Bianca Jagger, ustanoviteljica Fundacije za človekove pravice in prva priča v preiskavi britanskega parlamenta, je pred kratkim dejala: "Ko si ogledate zločine proti človeštvu, ki jih v Nikaragvi izvajata režim Daniela Ortege in Rosario Murillo, boste spoznali, da je njun režim verjetno ena najbolj brutalnih diktatur na svetu."

"Zatiranje civilne družbe v Nikaragvi s strani Ortegovega-Murillovega režima je ključni element njihovih prizadevanj za dosego popolnega nadzora nad državo. To je več kot le zmanjševanje svobode; gre za namerno uničevanje stebrov, ki podpirajo demokratično družbo. Skoraj 4000 nevladnih organizacij je bilo ukinjenih, odvzet jim je bil pravni status, večina pa je bila zaplenjena – to vključuje Mednarodni rdeči križ (ICRC), CARITAS in OYANKA, ki podpira žrtve nasilja v družini, in nedavno tudi skavte," je dejala. "Ortegov-Murillov režim je poteptal tri temeljne stebre nikaragovske demokracije – Katoliško cerkev, neodvisne medije in izobraževalne ustanove. Režim je dejansko odpravil vse oblike pluralizma v državi," je dodala Jaggerjeva.

In v tej zadnji izjavi se skriva dejstvo, zaradi katerega Nikaragva slovenskih levičarskih aktivistov ne zanima. Ortegov režim preganja katoličane zaradi tega, ker so potencialno nevarni njegovi oblasti. Ortega je namreč po godu slovenskim revolucionarjem. V mladosti se je pridružil sandinistični narodni osvobodilni fronti (Frente Sandinista de Liberación Nacional, FSLN) in bil leta 1967 zaprt zaradi udeležbe pri ropu banke. Po izpustitvi so ga izgnali na Kubo, kjer je nekaj mesecev treniral gverilsko bojevanje in se kasneje skrivoma vrnil v Nikaragvo. Ko so sandinisti strmoglavili Debayla, je Ortega postal del petčlanske Hunte za nacionalno obnovo, ki je imela v tistem času glavno politično vlogo znotraj FSLN. Po odstopu nekaterih drugih članov je Ortega postal de facto vodja države. 

Carlos Fernando Chamorro je dejal, da v "de facto policijski državi" v Nikaragvi ni svobode zbiranja ali združevanja, niti verske svobode. "Leta 2021 je režim izbrisal možnost izvedbe svobodnih volitev, od leta 2022 in 2023 pa je okrepil neusmiljeno preganjanje civilne družbe in zaprl več kot 3800 nevladnih organizacij," je dejal.

Britanski parlament se ukvarja tako z Gazo kot tudi z Nikaragvo. Poročilo britanskih parlamentarcev poziva tudi k podrobnejši preučitvi vezi med Nikaragvo, Rusijo in Kitajsko, "pri čemer je treba opredeliti zadevna tveganja, vključno s posledicami tujih naložb, ki se uporabljajo za pomoč in spodbujanje kršitev človekovih pravic v državi". Odkar so parlamentarci končali osnutek, so se pojavila poročila, da bo Rusija zdaj usposabljala Ortegovo policijo ter razvijala obveščevalni in vohunski sistem v Nikaragvi z novim centrom za usposabljanje za "varnost in notranji red", ki ga bo v celoti vodilo rusko notranje ministrstvo.

Dokler bodo človekove pravice nekaterih vredne protestniških akcij na trgu, kjer praznujemo svojo svobodo in lastno državo, ter hkrati človekove pravice drugih popolnoma zamolčane, toliko časa so vse te akcije le politična propaganda. Zagovarjati politiko Hamasa, ki je desetletja razvojna sredstva »vlagal« v državni terorizem, je sprevrženo. In, seveda, ob dejanjih Izraela, ki izvaja neusmiljeno vojaško ofenzivo, je potrebno zagovarjati stališča mednarodnega prava in človekovih pravic. Vendar je pozabiti na teroristično predzgodovino sedanjih dogodkov politično motivirana manipulacija.

Poročila Združenih narodov o Nikaragvi so enako zgovorna kot tista o Gazi, naša zunanja ministrica pa najde čas samo za opozorila o Gazi. Morda bi svojo menda neverjetno pozicijo v ZN Slovenija lahko uporabila tudi za Nikaragvo in tam trpečih nekaj milijonov ljudi, ki so jim kratene osnovne človekove pravice.

Čakam samo še, da bomo v trenutku, ko bo opozicija v Nikaragvi pričela z odporom, na državni televiziji brali o »teroristih«, ki ogrožajo legalno oblast. Namreč, slovenske aktiviste vedno zanima samo zadnji strel, nikoli prvi. Tudi zato nam o lastni zgodovini še vedno prodajajo bajke in legende.