Začetniki in idealisti še verjamejo v preobrat, izkušeni mački pa že iščejo pot s potapljajoče se ladje
Description
Člani in simpatizerji Gibanja Svoboda so se v soboto zbrali na »prvem tradicionalnem« Festivalu Svobode. Koliko festivalov bo potrdilo, da tokratni ni bil le prvi, ampak tudi tradicionalni, bo pokazal čas. Po dveh letih so imeli tako ljudje, ki jih je Robert Golob osebno, ali pa njegovi snovalci iz ozadja, prepričal, da se pridružijo projektu, priložnost, da se končno spoznajo. Nekateri, denimo finančni minister Klemen Boštjančič, so spoznali, da jim je v politiki prav fino in bi tam tudi ostali.
Kljub temu, da stranka skoraj nima terenske mreže, so uspeli v Zbilje pripeljati za več kot 11 avtobusov članov, simpatizerjev in njihovih družin. Šoka nad številčnostjo ni skrivalo več govornikov, nekateri so se še posebej zahvaljevali tistim, ki dejansko kaj naredijo tudi, če za to niso plačani, kar je v združbi ljudi, kakršna je naša Svoboda, očitno dokaj neverjetno. A tudi taki se najdejo.
Če se je površnemu opazovalcu na prvi pogled zdelo, da stranka dejansko živi in računa na daljnosežnejšo politično prihodnost, kar mnogi prisotni verjetno celo iskreno verjamejo, pa je bil pomenljiv osrednji dogodek festivala: predstavitev liste za Evropske volitve.
Za Goloba je stvar prestiža, da na evropskih volitvah, če že ne zmaga, za kar skoraj ni možnosti, vsaj prehiti koalicijski partnerici ter s tem moralno zadrži primat v koaliciji. S tega vidika je bilo ključnega pomena najti močnega nosilca liste, ki bi tak rezultat lahko dostavil.
Med levimi volivci presenetljivo priljubljena klovnesa Urška Klakočar Zupančič mu je dala košarico. Z njo kot prepoznavnim obrazom bi Golob ubil dve muhi na en mah – hkrati bi se je znebil iz Slovenije, saj te v Bruslju »nihče ne sliši kričati« oz., v njenem primeru, plesati. A Urška bo raje plesala doma, po predsedniškem fiasku pa se je hoje v žerjavico po kostanj za Goloba naveličala tudi Marta Kos.
Na koncu so izbrali Aleksandra Merla, porodničarja in poslanca iz Drnovškove ere LDS. Več kot očitno Merlo v stranki ni resen akter, saj so mu pozabili celo povedati, da je nosilec liste. Ko je na festivalu Svobode prvič stopil pred novinarje, je rekel: »Baje naj bi bil jaz nosilec liste, direktno pa danes še nisem dobil te informacije iz naših, ampak iz vaših krogov.«
Je pa za Goloba, čeprav nima širše prepoznavnosti, zanimiv z več vidikov. Je predstavnik zdravnikov, s katerimi je Golob že mesece na bojni nogi, javnosti ni poznan in zato nanj ni vezan noben fiasko in kot poslanec Drnovškove ere pri Golobu ustvarja vtis, da lahko tudi on stopi v čevlje nekdanjega hegemona levice.
Skoraj vsi drugi kandidati pa so izkušeni politiki, vajeni menjanja političnih izkaznic in predvsem političnega preživetja. Ob Ireni Jovevi, ki jo je na mesto evropske poslanke pred petimi leti izstrelil Marjan Šarec, so na listi še Tamara Vonta, znana po nestrpnih izpadih v parlamentu, in Janja Sluga. Obe spadata med redke poslance iz vrst Svobode, ki so pred aktualnim mandatom že kdaj bili poslanci. Obe sta tudi že menjali stranke, Sluga je začela v SMC, Vonta pa v Pozitivni Sloveniji, kjer je začela tudi Maša Kociper, ki se je od tedaj vedno uspešno svaljkala po politiki za krilom Alenke Bratušek.
Pri omenjenih damah ne gre za veliko prepričanje v idejo, ampak eksistencialno premikanje po političnem prostoru. Evropski parlament za naslednjih pet let predstavlja udobno perspektivo, bistveno boljšo kot Svoboda, za katero so že opazile, da se potaplja in njih, ki niso bistvene igralke, ampak kot podgane skačejo z ene ladje na drugo, več kot dve leti skoraj zagotovo ne bo držala nad gladino.
Drugače si težko razlagamo, kako bi sicer premišljena stranka v Evropski parlament pošiljala edine poslanke, ki že imajo nekaj izkušenj od prej, saj jih imata poleg njih le še robotski Borut Sajovic in nevidni Jurij Lep.
Uroš Brežan in Matej Grah sta na listi bolj za »nagrado«, Brežan, ker ni delal »galame«, ko ga je Golob odstopil, Grah pa za vzpostavljanje podmladka in da lahko lista reče, da je »za vse generacije«, kar je sicer klasična strategija skoraj vseh list, ne le Svobode. Zanimiva je tudi vloga Marjana Šarca, ki je nadomestil Klemna Grošlja in se na listo podaja z mesta ministra na enem ključnih resorjev, kar je več kot nenavadno.
Država, ki želi potrditi pomen obrambe, ne pošlje v Bruselj obrambnega ministra, ker potem ostane brez njega doma. Je pa res, da morebiten, malo verjeten Šarčev odhod v Bruselj sprosti roke njegovemu upravljavcu Damirju Črnčecu, morda mu celo omogoči formalni nastop funkcije obrambnega ministra.
Zanimiva je tudi pozicija Tomaža Vesela. Kot enega izmed potencialnih izbrancev za »novi obraz« ga Golob na tak način varno umakne s poti na udobno plačano mesto evropskega komisarja, ki je primerljivo s funkcijami, ki jih je vajen iz UEFE, ter hkrati finančno zalije bolečino Vesela, da ni on tisti, ki bi danes stal na Golobovem mestu, kot se je pred dobrima dvema letoma nadejal, preden ga je Golob izpodrinil.
In ne nepomembno, Vesel ima pomembno funkcijo v Odlazkovem medijskem imperiju, ki ga Golob potrebuje za volilno zmago in medijsko artilerijo v prihajajočih bitkah, kot je denimo tista, ki jo bije z zdravniki.
Medtem ko nekateri, predvsem naivnejši člani še verjamejo, da je ponovni vzpon Svobode mogoč, in si zanj na različne načine pripravljajo teren, se izkušene politične mačke že pripravljajo na nadaljevanje političnega preživetja po Svobodi, za kar se zdi potencialno drugo evropsko poslansko mesto Svobode še kako mamljiv izhod. Vsaj za udobnih naslednjih 5 let.