Včeraj se mi je zgodilo, da me je med telovadbo nagovorila gospa in mi rekla: »Gospod doktor, ful vas beremo!«

Prav lepo. Gospa sicer tega ne ve, ampak je ta spodbuda prišla ravno v pravem času, ko razmišljam o trudu, ki ga vlagamo, in o smislu našega dela.

Teče 12. teden stavke. Trije meseci! Vlada je šla na izčrpavanje – in to jim delno uspeva. Siti smo pogajanj, ki se ne premikajo nikamor, in utrujeni boja, kjer se vlada ne ozira na žrtve – na vas. Če je vladi vseeno za vaše zdravje, nam ni. Zoperstavljanje tej škodljivi totalitarni oblasti zato terja davek v naši energiji, ki je že prej ni bilo veliko.

Pač naveličani smo. Stavkovni zbori zdravnikov potekajo redno, a energija usiha. Nasprotna stran pa to s pridom izkorišča: direktorji zdravstvenih zavodov zdravnikom ponujajo dodatne pogodbe z visokimi izplačili zato, da naredijo tisto, kar sicer zaradi stavke odpada.

Seveda eni klonijo, ker imajo družine in kredite – 8 do 15 evrov na uro za redno delo je pač premalo. To je de facto miniranje stavke, ki jezi vse ostale in ustvarja notranje konflikte – deli in vladaj. Povrh tega je zdravstvo polno problemov že od prej, od katastrofalne organizacije dela, reorganizacije mreže urgentnih centrov in nevarnih posledic pomanjkanja zdravnikov, kjer premalo ljudi dela preveč. Človek bi mislil, da vlada ta boj zmaguje.

Kaj pa zdaj? Golobovi najbrž mislijo, da nas bodo zlomili, tako kot je Thatcherjeva v 80-ih letih zlomila rudarje. To ne bo šlo.

Golobovi najbrž mislijo, da nas bodo zlomili, tako kot je Thatcherjeva v 80-ih letih zlomila rudarje. To ne bo šlo. 

Prvo zato, ker je Golob svetlobna leta daleč od Thatcherjeve. V rezultatu tega kljubovanja stavki pa bo presenečen, ker zlom zdravniške stavke ne pomeni, da bo vse tako, kot je bilo prej.

Golob bo presenečen, ko bo videl, koliko zdravnikov nas ne bo vrnilo soglasja za delo preko 48 ur na teden. Čeprav ponekod ustvarjajo dodatne programe, tega ni v vseh strokah, zato bodo zaradi teh dodatnih in dobro plačanih programov npr. pri kirurgu resda kakšen dan prej na vrsti, ampak v kakšni drugi vedi, npr. pri hematologu, pa bodo vrste vse daljše – ko številke čakajočih namečejo skupaj za medije, teh podrobnosti ne povedo. Realnost je, da sedaj že vsak 13. Slovenec čaka nedopustno dolgo, s tem da nismo vsi Slovenci bolni.

Drugo, česar ne povedo je, da v tej stavki najbolj profitirajo zasebni zavodi – ravno tisti, proti katerim se Golobovi navidezno borijo. Če poseg odpade v državni bolnišnici, ga z veseljem prevzame zasebni zavod, samoplačniške storitve pa samo rastejo. Meni se malo zdi, da so v ozadju celo zmenjeni, da stavka dlje traja, nekaterim to zelo, zelo ustreza.

Za vas pomeni, da bo zdravstvo še slabše. V državnih ustanovah se bo delalo manj in čakalne vrste bodo daljše, zato bodo cveteli vzporedni sistemi brez potrebnega nadzora, s čimer smo že nevarno blizu balkanizaciji slovenskega zdravstva.

Vsem vam sem hvaležen, ker berete te vrstice in poskušate skupaj z menoj osvetliti dogajanje v zdravstvu. 

Golobu je vseeno, ker se izbranci zdravijo mimo javnega zdravstvenega sistema, ko pa potrebujejo bolnišnico, pridejo naravnost v direktorjevo pisarno, mimo vas, ki ste na ta datum čakali mesece ali leta.

Kaj pa mi, zdravniki? Vse pogostejši je med kolegi pogovor, čemu se razdajamo. Zakaj vztrajati v poklicu, ki dokazano krajša življenjsko dobo? Ki prinaša abnormalno visoko število ločitev in, priznajmo si, tudi odvisnosti? Kjer za montažo klime daš zaslužek skoraj dveh dežurstev? Čemu vse nadure, čemu ves trud, ki ga vlagamo v znanje, da vas znamo pozdraviti, če pa menda dve tretjini ljudi naše stavke ne podpira? Vlada nas ima za dvoživke, gnila jabolka in podobno, če berete komentarje pod novicami ali na FB (ne delajte tega), pa dobite občutek, da nekateri privoščljivo uživajo v razgledu, ko stopijo »bogu v belem« na glavo.

Poklic zdravnika je lep, ampak zdravniška služba je v Sloveniji obupna, Avstrija in nove službe pa nevarno blizu. Zato besede spodbude veliko pomenijo – in hvala tisti gospe, da me ful bere. Vsem vam sem hvaležen, ker berete te vrstice in poskušate skupaj z menoj osvetliti dogajanje v zdravstvu. Motivacija za nadaljevanje pride lahko samo od vas in od tega, da vidimo, da s svojim angažmajem delamo nekaj dobrega.

Včeraj sem sporočal izvide gospe, ki sem jo pred dnevi obravnaval v ambulanti. Izjemno prijetna gospa, v očeh si ji videl, da je dobra oseba. Kljub teži bolezni se je čutila toplina, ki je na vse delovala pomirjujoče. Je pa imela težave, ki jih nisem mogel dokončno razrešiti – ima zahrbtno bolezen, zaradi katere smo jo napotili na Onkološki Inštitut. Mož je bil zaskrbljen – z razlogom, ker ju čakajo težki meseci. Gospa je vse sprejela dostojanstveno in s hvaležnostjo.

Ko je odšla iz ambulante, sva se z medicinsko sestro spogledala in si rekla: zaradi njih vztrajamo.